Novice Klub Galerija Forum Blog
           
     
 
7. marec 2012 TanjaM
V mesecu marcu imamo ženske kar dva posebej nam namenjena dneva. Prvi je posvečen vsem ženskam, drugi pa ženskam, ki so tudi matere. Če si ženska, mati in imaš ta mesec še rojstni dan, si sploh ne predstavljam, kako zvoziš.

Pridna čebelica
Pred okoli sto leti je bilo povsem nepredstavljivo, da ženska vodi državo, s svojim volilnim glasom vpliva na sestavo političnega telesa, se izobražuje, poklicno udejstvuje, služi svoj denar, se odloča o tem, s kom bo ali ne vstopila v intimne odnose, bo ali ne imele otroke … Ja, o vseh teh, nam tako samoumevnih, pravicah, so naše (pra)babice lahko le sanjale. V določenih predelih sveta, žal, o njih ženske sanjajo še tudi danes.

Vesela sem, da imam vse te možnosti ter z njimi podlago za svoj razvoj, neodvisnost in samostojnost, obenem pa si ne morem kaj, da si tu in tam ne zastavim vprašanja; smo s temi pridobitvami ohranile svojo ženstvenost ali smo z njimi postale le še bolj neproblematične, prilagodljive družbeno-ekonomskemu sistemu?

Kaj naj torej danes storimo ženske, da bomo uravnoteženo krmarile med vsemi javnimi ter zasebnimi vlogami, pa kljub temu ne izgubile svoje ženstvenosti, modrosti naše duše. Ne izgubljale tu oziroma se odrekale temu, da bomo dobile tam in ono. Kako naj bomo in ostanemo prave ženske? In kdo prava ženska sploh je? Nadvse pridna čebelica, ki venomer dobro razpoložena, neumorno teka od partnerja do otroka, od prijateljice do sodelavke in jim kot dobra vila uresničuje vse njihove zahteve. Sama, pa tudi nekaj mojih vdanih prijateljic na smrt sovražimo besedo pridna, ob njeni omembi vse dobimo nekakšne alergijske odzive … Ali je to agresivna, privoščljiva, samo nase in svoje cilje usmerjena ženska, ki s svojo umetno samozavestjo ter na podle načine rine v ospredje. In pri tem nastavlja pasti tudi svojim kolegicam. Prava ženska ni zame ne prva ne druga.

Občasna tečnica
Že res, da je tradicija ženski govorila, da je dobra le, če so z njo zadovoljni drugi in se je zato naučila delovati tako, da najprej poskrbi zanje. Na tem mestu si upam trditi, da se sodobna, hiperaktivna ženska nemalokrat – mogoče nezavedno - pokorava temu sicer nenapisanemu pravilu. Brez postanka hiti od enega opravila k drugemu, prizadeva si za perfektnost na vseh področjih, pri tem pa zanemarja svoja pristna občutja, odzive na vse to norenje. Ker sama sproti sproščam ventile, znam občasno biti tako tečna, da se me izogiba celo naš pes, ja, pogleda me in s sklonjeno glavo odide v svoj kot, »pametna«, da me komaj krotijo tudi brezkompromisnih poslovnih dialogov vajeni moški, z ničemer se ne strinjam, nič mi ni prav, vseh sort kupi pa se samo večajo …, ampak ga. Alenka Rebula bi me potolažila takole: »Vsak ženska bi si morala enkrat na dan privoščiti, da je enkrat na dan lena, neprilagojena, sitna … to bi ji povedalo, da je človek. Če misli, da je superženska postaja pošast. Ne moremo izsiliti, da bi bili več, kot je dano vsakemu.« Super, sedaj vem, da je z menoj vse v redu! Nisem pa superženska. Mi je malo mar. In prav nobene nevarnosti ni, da postanem pošast.

Brezhiben videz
In naprej; je prava ženska nujno lepa? Žensko telo, njena vizualna podoba je že tisočletja orodje, s katerim se lahko krasno manipulira in uničuje žensko dušo, žensko moč. Tako smo ženske še danes obsedene s svojim videzom, pogosto svojo vrednost iščemo samo v njem. Nezadovoljstvo z videzom je vzrok marsikateri hudi uri v življenju ženske. Nikoli nismo dovolj lepe, ko se pogledamo v ogledalo nismo podobne ne Megan Fox ne Angelini Jolie …, z raznimi dietami, vadbami iščemo popolnost, a to počasi najeda naš prirojen, naravni občutek, da smo ženske. Obremenjenost z idealno podobo, ki pa se, bolj ko se ji približujemo, umika, ne dopušča, da začutimo svojo notranjo moč, ki nam je kot ženskam dana. In potem nekega dne ugotovimo, da je povsem vseeno, če si jajčka ucvremo z debelimi ocvirki in zraven spijemo pol litra bele kave iz polnomastnega mleka in pri tem grizljamo vroč, topel, bel kruhek … Sreča tako ali tako ne prihaja iz štetja kalorij, popolnega telesa, temveč iz odnosa, ki ga gojimo do sebe in do drugih dragih ljudi. Pa iz uresničevanja talentov, ki so nam dani. Žensko telo, četudi je bilo in je še objekt manipulacij, je v resnici precej subtilno in ženski, če mu upa in zna prisluhniti, pravilno prigovarja kaj in kdaj je zanjo dobro. Zato, spoštujete svoje telo; plešite, ljubite se, dotikajte se svojih otrok, razvajajte se, samo ne tiranizirajte se, da dosežete nek, ne vem čigav, ideal popolnosti.

Partnerstvo, materinstvo
Je prava ženska mati, partnerica? Mora prava ženska nujno, bolj kot moški, vzgajati, negovati otroke ter skrbeti za dom? So te obveze res njena biološka danost? Ali gre zgolj za še eno pogruntavščino, kako izčrpati žensko moč? Zdaj že lahko rečem, da moj odnos do otrok, partnerja ter našega doma ne poganja samo čista, brezpogojna ljubezen. To, da sem mati, partnerka, gospodinja je včasih nadvse izčrpavajoče, ponavljajoče, naporno, utrujajoče, skrajno odgovorno ter prav nič romantično delo. In res sem hvaležna partnerju, ki je ozavestil to mojo ugotovitev, se trudi pomagati mi po svojih najboljših močeh, mi dopušča mojo »drugo plat« ter me, ko se, tako in drugače izčrpana zgrudim na tla, zna ljubeče opomniti, kdo in kaj sem v svojem bistvu. Prava ženska, pač.

Varna v sebi
Ki ni samo pridna, ne išče neprestanega odobravanja v drugih, ni obsedena s svojim videzom – čeprav se nadvse rada počuti privlačna in urejena -, s katero izmed svojih vlog, temveč moč za delovanje prvenstveno črpa iz odnosa, ki ga ima s seboj ter drugimi dragimi osebami v njenem življenju. Zaveda se, da ji njene ženstvenosti ne morejo vzeti ne partner, ne otroci, ne pretiran tempo. Ženstvenost si kvečjemu jemlje sama, kadar se ne posluša, kadar bolj kot sebi verjame - spet ne vem čigavim - domislicam, kaj in kako naj bo.

Če se nismo naučile poslušati sebe in zato globoko v sebi najti občutka varnosti ter tega, da smo ne glede na vse s svojimi močmi sposobne poskrbeti same zase, nam vse pridobljene pravice, katerih zmagovito pridobitev praznujemo v mesecu marcu, ne bodo koristile.

Vseeno pa, drage prababice in babice, hvala za vaš trud. Stojimo na vaših ramenih. In se pomikamo naprej. Čeprav to mnogokrat pomeni, da se predvsem učimo slišati sebe.

vir: www.pozitivke.net
 
Prijava
uporabniško ime
geslo
zadnja tema:
stran je omogočila:
 
  Cesta Marežganskega upora 2, 6000 Koper | Tel. +386 5 6658 231; Fax. +386 5 6658 299 | TR.ŠT.10100-0035808321